Vstopila sem v proces samozdravljenja

Nekega dne sem notranje vodstvo vprašala o tem, kako naj se pozdravim; imela sem namreč močno aritmijo. Srce mi je močno in neenakomerno »divjalo«. Z zdravilom  za zniževanje stresnih dražljajev  nisem bila zadovoljna, verjela sem si, da je  razlog za to moje srčno stanje v nezavednem. Intuicija mi je šepnila, naj se obrnem v svojo notranjost, odmaknem od zunanjega sveta in z zavestjo zaživim v  enosti. Izogibam naj se dvojnosti in veliko naj bom v stiku z naravo. Ponavljam naj si besede: moje srce  bije mirno, radostno, stabilno in enakomerno. Srce se je resda po enem mesecu povsem umirilo.

Odtlej se vsak dan učim, kaj pomeni živeti  v zavesti enosti. 

Živeti v enosti

Prestop iz dvojnosti v enost je naloga celega človeštva; vsak zase bo moral zapustiti oz. pri sebi opustiti stare vzorce ločevanja na dobro in slabo, obsojanje, kritiziranje, pritoževanje; to so zelo grobe energije, ki poškodujejo naše telo. Življenje v ločenosti, dvojnosti, prinaša človeku razdiralna čustva, stres, zelo velike napetosti. Vsak trenutek, ko sem le-to občutila, sem se vprašala, kako bi bilo v enosti. Z zavestjo sem se premaknila v enost, ki sem jo začutila na področju srca. Tam ni obsojanja, je samo sprejemanje, opazovanje; ni delitve na to, kar je plus in kar minus, enostavno sprejemanje in učenje, spoznavanje.

Sprejemaš stvari, ki se dogajajo, ljudi, dogodke, občutke, ne da bi jih sodil in določal, opredeljeval. To pomirja, to ne razdraži srca. V ospredju so globoki občutki, ki te vodijo, in intuicija. Pri odločitvah, dejanjih te vodijo navdih, strast, močan občutek, da je prav. Tu ni strahu, je le delovanje.

Menda, da takole posamezniki dvigujemo raven zavesti na zemlji. In vedno več nas bo, verjamem, da je tu pot, ki vodi do novih, drugačnih odnosov. Nosilka luči. Nosilci luči.

Ko se osredotočimo na to raven zavesti, srečamo številna duhovna bitja, energije. Imamo obilico možnosti, da jih prosimo za pomoč, da jih stalno vpletamo v vsakdanje življenje. Čakajo, da jih prosimo za pomoč. Tega se premalo dobro zavedamo in spuščamo te možnosti. Menim, da tudi zdravilske tehnike temeljijo na stanju zavesti enosti.

Iskanje sreče

Sprva sem postavila notranje namere v skladu z enostjo. Predrugačila sem temelje, na katerih iskati srečo. Moja namera je izbirati poti, ki so zveste moji duši. Moja duša naj postne moja najvišja avtoriteta. Poskrbeti zase in za svoje pristne potrebe, čustva, materialne dobrine, odnose v skladu z dušo. Živeti tako, da bom gojila Mir, Ljubezen, Radost, Svobodo in Ljubezen svojega bitja. V sebi prebuditi intuicijo, ki me bo vodila k ustvarjalnosti v svojem zdravilskem in učiteljskem poklicu. Me bo vodila k svojemu poslanstvu. 

Kaj mi govori bolečina?

Svojo bolečino prepoznavam kot priložnost, da ponovno premislim, prečutim in intuitivno zaznavam, kaj mi govori, katero lekcijo imam pred sabo, ki  mi je namenjena. Prvič v življenju se soočam z njo in jo upam dokončno občutiti, ima velika sporočila. Na primer ta bolečina me je spomnila, da v odnosih še vedno iščem srečo pri partnerju, še majčkeno se naslanjam nanj, a zdaj mi kaže, da se moram dokončno posloviti od te iluzije, da me bo drugi človek osrečil, osvobodil. Povsem sem se obrnila vase, v svoj notranji svet, ki govori, ima ogromno sporočil. Najdragocenejše spoznanje mi je bilo, da sem dragoceno in vredno bitje, kar moram ljubiti in brezpogojno sprejeti. Ne glede na karkoli, brezpogojno se ljubiti potegne za seboj samospoštovanje do notranje vrednosti svojega lastnega bitja, ki je že sicer naravnano na dobro. Takrat odpadejo vsi odnosi, ki ne ustrezajo tej brezpogojni lastni ljubezni do notranjega pravega bitja, ki ima drugačne potrebe, kot so potrebe ega. Spet pridem do istega: odpuščati, usmerjati v dobro, sprejemati, ustvarjati. Perspektiva življenja se spremeni in zato se ne srečajo več poti z ljudmi, ki so usmerjeni v dvojnost obsojanja, prelaganje krivde, v neljubeča dejanja in besede. Ta brezpogojna ljubezen do notranjega bitja se kaže tudi v odločitvah, ki so sprejete na ljubeč način in z enim ciljem, podkrepiti sebe, utrditi notranjo bit, ki stremi samo k dobremu, nikoli k slabemu. Z njimi zaščitiš svoje življenje, svoje bistvo, ti si tisti, čigar naloga je, da zaščitiš svoje dostojanstvo. Take odločitve ne prizadenejo nikogar.

Vir ljubezni

Moja prejšnja naravnanost je bila, ljubiti se, če me drugi ljubi – če me ljubi moj partner. Takrat sem dobila dovoljenje za to, da se imam dobro, da sem srečna. Če tega ni bilo, je bila tu strašanska bolečina, ki je prevpile vse moje bitje, ki ni moglo več živeti. Prehodila sem mučno pot iskanja sebe in svoje notranje moči in lepote. Vsaka partnerjeva zavrnitev me je usmerila vase, v svojo bolečino, po korakcih sem spoznavala svoje pravo bistvo in se staknila z njim, po korakcih, resnično čisto počasi sem napredovala, a sprva je bila bolečina gromozanska, sedaj lahko rečem, da jo je ostala še pikica. Pot iz bolečine obstaja! 

Vsakokrat po delčkih mi je uspelo začutiti svojo vrednost, ljubezen do sebe in sprejemanje, kdo sem. Sem božansko bitje, celovito bitje, v meni je polno zakladov, ki jih sicer živim, a brez prave samopotrditve. Povezujem se ponovno z njimi, jih vidim, zaznavam, opazujem in spoznavam kot nekaj dragocenega. Tudi to pomeni, živeti v enosti. 

Telo se samo zdravi

Telo ima sistem samozdravljenja, pri tem pa mu lahko pomagamo. Telo potrebuje počitek in pozitivno miselno naravnanost, ki jo lahko spodbudimo s pozitivnimi afirmacijami po načelu »energija sledi misli«. Misli so kot antene, ki iz kozmosa pritegnejo prave vibracije, glede na svoje valovanje. Samozdravljenje s pomočjo usmerjanja misli in uglaševanja zavesti  poteka prav tako iz enosti. Iz stanja enosti – naravnanosti na srčni čakri – uglašujemo svoje misli na ljubezen do sebe z mislimi, ki prihajajo iz srca: »Ljubim svoje telo, vsaka celica v mojem telesu je popolnoma zdrava, vitalna in radostna. Vse celice med seboj sodelujejo in se ljubijo. Vsaka celica čuti smisel in ljubezen ter se radosti življenja.« Vdihovanje zdravilne svetlobe prav tako pritegne zdravilne energije v telo in jih tudi samosproži. Vdihavamo smaragdno zeleno svetlobo in jo napotimo v vsako celico. Ta svetloba opravi samozdravljenje in regeneracij. Občutek hvaležnosti, ki prav tako izhaja iz enosti, sproži val pozitivnih procesov v telesu. Vsakodnevno si namenimo čas zase. Časa za pogovor s svojim telesom  s stališča enosti. Pomislimo na vsak organ posebej in mu namenimo pozitivne misli, se mu zahvalimo za njegovo delo in ga spodbudimo k samozdravljenju. Rečemo si npr.: »Draga maternica, hvaležna sem ti za vse, kar si ustvarila. Živim ustvarjalno življenje in s tem ti pomagam ostati zdrava. Si center moje ženskosti, svetišče, kamor se usmerjam s pozornostjo in prisluhnem tvojim sporočilom.« 

Biti v ženski energiji

Biti ženska – kaj to pomeni? Prisluhniti maternici pomeni tudi živeti svojo žensko esenco. Pri svojem pogovoru z njo  sem dobila sporočilo, da se preveč naprezam in vse življenje sem se, kot da bi živela bolj moški del sebe, kar mi je bilo zelo naporno. Naprezala sem se v športu in v službi, tudi v partnerskem odnosu sem prevzemala moško vlogo. Sedaj se učim biti ponovno ženska, pa to ne pomeni, da to nisem bila. Ves čas mi vsi govorijo, da sem zelo ženstvena, a ne ge za to. Način delovanja in odnos do sebe kažeta, katerim esencam daš v sebi prednost, ženski ali moški. Tu je tudi način sporazumevanja v medsebojnih odnosih, najpomembnejši pa je način, kako se pogovarjaš v sebi s seboj. Dialog s sabo. Ženska  narava je sprejemajoča, pasivna, kot voda, ki se razliva in obdaja, prežema vse. Je mila, topla, sprejemajoča. Moška je premočrtna, usmerjena v cilj, brezkompromisna in ostra. Ženska vidi bistvo, vsebino, opozori na pomembne vrednote, smisel. Varuje in čuva. Moška energija spodbuja na drugačen način. Hoče akcijo in rezultate. Ženska ima v ospredju pot, način, moški cilj. Kot ženska vidim tisto, kar je zadaj, za pojavi, kar je smiselno in pomembno za negovanje, je kot smerokaz, kam gremo. Ko sem se opazila, da delujem proti sebi, da sem pretrda do sebe in drugih in ne odpuščam zlahka ter hočem takojšnje rezultate, ko je bil moj dialog oster in napadalen, sem zgrešila sebe in svojo žensko esenco. Tako kot maternica hrani otroka in mu zdi vse potrebno za razvoj, dokler rabi čas, tako ženska omogoči, da stvari dozorijo v času, ki ga za to potrebujejo. Jih hrani, neguje, opazuje in potrpežljivo nudi prostor, da nastane nekaj novega. Moški tega ne zmore, ne premore te vrste potrpežljivosti, kot jo ženska. Ko se zalotim, da delujem po moško, se ustavim in si rečem: "Ni mi treba.« Lahko bi si rekla: »Ni mi več treba.« Ko dojamemo nekaj, ko se porodi spoznanje kot sad,  nam tega ni potrebno več početi, celo moteče postane in škodljivo. Takrat zares delamo prosti sebi. Bolezni maternice so s tem povezane. Nastale so, da nas nekaj naučijo. Nastale so kot zastoj zgoščene energije, ki se ni prav samouresničila. V svoji maternici sem ustvarila miom. Natanko pred 15 leti so ga odkrili. Takrat sem preživljala zelo težko obdobje ločevanja od moža ter bolečo izkušnjo njegove prevare v času moje nosečnosti. V tem odnosu sem vztrajala do onemoglosti. Danes vem, da je bilo preveč, v vsakem odnosu sem vztrajala, kljub temu da je bil nesmiseln, izguba časa.  Moške, ki so me prizadeli, sem obsojala, se nad njimi pritoževala, tudi v sebi zmerjala, preklinjala. Prav gotovo je bila to zgrešena energija, nepravilno, škodljivo usmerjena energija v svetu dvojnosti, delitve na dobro in slabo, črno-bela perspektiva. Nisem bila zmožna začutiti sočutja do sebe, nisem se imela rada. Z obtožujočimi mislim sem prizadela najbolj sebe. Bilo je potrebnih še vrsto let in odnosov, da sem se tega naučila – odprla nove srčne dimenzije, ki so bile namenjene meni in hkrati vsem drugim. 

Duša nam šepeta

Naša duša se nam velikokrat oglaša s pritanjenim glasom, ki se loči od drugih glasov, je nenasilna, čista misel, ki prihaja iz globine. Zdravljenje je tudi poslušanje tega glasu. Govori, kaj si duša želi, zakaj je v tem času v tej inkarnaciji. Prišepetava o svoji poti, namenu. Če zgrešiš svojo pravo pot ali se predolgo nahajaš v nekem neharmoničnem stanju, te narahlo opozarja. Dobro ji je prisluhniti. Medve sva kar dobro sodelovali, vedno sem se namreč poslušala in delovala v skladu s temi občutki, kaj je zame prav, kaj si želim početi, kaj me nagovarja, kam pelje moja pot in tudi ljudi sem si izbirala po svojem notranjem občutku. Nekega dne pa sem se zgrozila ob zelo odločnem prigovarjanju, da tako ne bo več šlo. »Tako več ne bom živela, zaključila bom to inkarnacijo, če ne boš živela drugače.« Bila je rezka grožnja, da če ne bom poslušala svojih pristnih želja, bo duša zaključila to inkarnacijo, v obliki bolezni ali nesreče. To ni bil blef, ni bilo izsiljevanje, bila je Njena resna namera, ob kateri sem se zgrozila. Zavedala sem se, da živim v hudem stresu, iz dneva v dan, in da nimam ne časa ne energije, da bi osmislila svoje dneve. To je trajalo že preveč časa in ni bilo videti konca. Večkrat sem v sebi naletela na misel: tako ne želim več živeti. Nekoč sem nekje prebrala, da so ljudje, ki so hudo zboleli, pred svojo boleznijo, rakom, stali pred neko odločitvijo, ki je niso speljali. Spremembe, ki jo je življenje postavilo prednje, niso speljali, naslednjega koraka niso naredili, čeprav je bil v njih globok občutek, da ga morajo. To sem si za vedno zapomnila, in vsakršna bolezen, ki se mi zdi velika skrivnost in uganka, sporoča nekaj, morda ravno to in seveda še veliko več. Večkrat sem preverjala glas v sebi, kaj mi govori, dolgo časa je govoril isto misel – tako ne bom več živela, stori kaj ali pa zaključiva to inkarnacijo. Globoko iz srca sem zaprosila, naj mi odvzamejo obstoječo službo in me dodelijo tja, kjer bom lahko delala iz srca in opravljala svoje poslanstvo; naj me kozmos postavi nekam drugam, tukaj namreč ne morem več delati. Moje delo je bilo v zastrupljenem ozračju, ki sem ga zelo čutila tudi na fizični ravni, dobesedno sem imela omedlevice in moja duša je trpela. Ta moja namera je bila jasna in srčna in čez en mesec se mi je izpolnila, na način, ki je bil sprva prikrit, a potem vedno jasnejši in bila sem iz srca hvaležna, da me je življenje postavilo v drugo delovno okolje, kjer sem resnično znova zaživela in spet čutila Življenje. Čudež se je pojavil v obliki osebe, ki je enostavno prišla in rekla mojemu nadrejenemu, da hoče mene; da me potrebuje in mi daje priložnost. Vau! V kozmosu poteka sinhronizacija misli, namer, dogodkov. »Prosite, in dobili boste.« Obrabljena fraza, a kako resnična. Namera s predajo in potem v življenje pride to, za kar prosimo. Včasih po ovinkih, kar prepoznamo malce kasneje. Potrebna je srčna, jasna namera, potem pa predaja in zaupanje življenju, da se bo zgodilo ob pravem času na pravem mestu, na način, ki je pravi za nas. Ta ideja – predati se življenju – je bila meni tuja. Čeprav sem globoko občutila svojo duhovno naravo, ki prežema telesno, imela izkušnje v doživljanju transcedence in povezave s prefinjenimi ravnmi bivanja, z Očetom, kot mu jaz sama rečem – svetlobnemu telesu globoko na višjih ravneh, sem imela navado, da življenje nadziram z razumom in voljo. Lahko bi rekla, da sem življenje izsiljevala, naj bo takšno, kot ga narekujem sama. Šele pred časom sem ob lekcijah učenja dojela, da se lahko življenju predam, in poskrbljeno bo zame. Danes močno verjamem in zaupam, da je vse v mojem življenju prav, tako preteklost kot sedanjost, v prihodnosti pa bo prišlo v moje življenje vse tisto, kar potrebujem, za svojo srečo, za svojo rast, za smisel svojega obstoja. Odkar ne izsiljujem več življenja in ga bolj kot ne opazujem, sprejemam, kar pride, opažam čudeže. Majhne in velike. Stvari se čudežno v sozvočju dogajajo, prepletajo, srečujejo na enkraten in presenetljiv način, ki ga z razumom ne bi mogla načrtovati. Življenje me preseneča. Postala sem globoko verna  in zaupljiva v skrivnost Življenja, ki je vodeno z nevidno silo. Ta premik s kontrole na zaupanje je bil zame zdravilen. Pravo olajšanje. Prej sem pogosto razmišljala, kako naj dosežem, da bom dobila to in ono, da se bo zgodilo to, kar hočem, da ja ne bom česa zamudila, spregledala … To je bilo moje breme. Vso odgovornost sem vzela nase. Zdaj vem, kdaj moja dejanja izhajajo iz prave odgovornosti in kdaj izsiljujem življenje. Prava odgovornost temelji na močnem notranjem občutku, kaj je zame prav, da storim.

Osmisliti odnose in dogodke v življenju

Skoraj vsak dan se zahvaljujem, izražam srčno hvaležnost za svoje življenje, rečem si pogosto, kako sem srečna, čutim globoko sladkost ob misli na hčerki, starše, drage ljudi, ki me obdajajo, v vsakem najdem toliko pozitivnega in hvaležnost, da tako je, kot je. V naravi sem hvaležna, da občutim stik z njo in se veselim njenih prizorov. Hvaležna sem celo za ljudi, ki so bili nekoč v mojem življenju, pa jih ni več, a so me naučili toliko novega, delili z menoj toliko lepega, hvaležna sem za vse to, po marsikaterem prepričanju bi jih morala sovražiti, saj so me  s svojimi dejanji tudi prizadeli … Vse te slabe občutke sem prečistila, predelala, in tako so ostali le biseri, ki so se izoblikovali v odnosu. Vsi smo vključeni v medsebojno igro vseh lekcij, ob katerih se učimo, v igro vseh preteklih izkušenj, ki jih nosimo v sebi, celo iz prejšnjih življenj, vse je namenjeno rasti in temu, da bomo vedno boljši. Zato ne moremo obsojati, se kriviti, sovražiti … vsi smo na isti strani, smo učenci, tudi drug drugemu. Ob občutku hvaležnosti čutim, da se sprošča neka lepa topla energije iz srca in pravzaprav se s tem ustvarja moj notranji odnos do življenja, za katerega resnično mislim, da je sveto. Vsako življenje je sveto. Čisto vsak človek je prišel na ta svet živet svoje bistvo, dušno namero, ki ima svojo pot. Vsak posebej je dragocen, življenje vsakogar, pa čeprav je povsem drugačno, ima v globinah  velik smisel. Skrivnostno potekajo stvari, vodene iz globin. Moje zdravljenje se je dogajalo, ko sem sprevidela, da nimam samo jaz prav, da ni samo moj način pravi, da ni potrebno hoditi skozi življenje samo tako, kot si to predstavljam jaz. Na tisoče poti, mnenj, načinov je, in vsak je unikaten. Moje sprejemanje te pestrosti in drugačnosti me je srčno obogatila in moj ego postavila v kot. Dajanje nasvetov, izražanje mnenja, obsojanja je tu spet nadomestilo poslušanje in sprejemanje, sočutenje. Notranje opazovanje.

Tempelj ljubezni in modrosti

Velikokrat me vrže ven iz tira. Še vedno se dogaja, da me zunanji svet, na katerega se lepim in izsiljujem energijo, povsem prevzame in izgubim tla pod nogami, na partnerju visim in hočem od njega nekaj, kar mi ne more dati, in zahtevam, da se odpove sebi in temu, kar je njegovo in hoče imeti zase. Vtikam se v njegovo pot. Bolečina je tista, ki te na to opozori, da jemlješ tam, kjer ni. Ni je druge poti, kot spet poiskati svojo hrano tam, kje ti je na voljo – v svoji globoki notranjosti, v templju modrosti in moči, ljubezni, sočutja. Danes se mi je zgodilo prav to, iz bolečine, ki je bila nenasitna, sem se usmerila spet k temu izvoru moči, bilo je zares nebeško. Dobila sem pomembna sporočila zase in za svojega partnerja v tem trenutku. To me je popolnoma umirilo in bolečina je odšla. Naučiti se moram redno hoditi po moč v svoj izvor, to moram naučiti tudi hčere in ostale, ki to potrebujejo.  Moj dotedanji način je bil boriti se z bolečino, izsiljevati partnerja, naj mi da, da ne bo bolelo, tisto, kar hočem. Poznam tudi obsojanje, pritoževanje, oklevetanje, totalen obup in brezizhodnost. Vse to ustvarja novo in novo bolečino in začaran krog vedno novih rabljev in mene kot žrtve. Obstaja pot iz tega! Našla sem jo ali pa vsaj začutila, na trenutke, ki so vedno daljši, to znam, mi uspeva. Pot do sem je bila pa dolga, samo meni ni nihče tega povedal, me naučil, življenje me je po korakih privedlo do tega. To je moja pot, moja rast. Preko bolečine, velike bolečine, ta me res veliko uči. Kruto je, pa vseeno lahko rečem bolečini hvala. Hvaležna sem ti za lekcije, ki mi jih zastavljaš. Najbolje, da te sprejmem. Vedno sem mislila, da se moram z njo boriti in jo premagati!   Vau, boriti se z njo, kako te to uničuje in pohabi. Ne, dati ji roko, da ti pokaže, kje je pot ven iz nje.  Sprejeti jo, poslušati in jo slišati. Ko najdeš pravo pot ven, bolečina popusti. Resnično! Draga bolečina, ko boš spet prišla, se ti na tem mestu zavezujem, da te bom sprejela, sodelovala  in te slišala, kaj mi govoriš. V življenju sem obsojala, se pritoževala, mnogokrat tudi grdo govorila, vse to me ni pripeljalo dlje kot  do naslednjega kroga, ki je ponovil isto situacijo. Zdaj, ko sem okusila, da je mogoče drugače, da je ta pot zares zdravilna, samo stopim nanjo.